× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Hiša z Bohkovim kotom

Danes imenujemo osrednji bivalni prostor dnevna soba, včasih pa je bila to hiša. Hiša, v kateri se je delalo, jedlo, spalo, pogovarjalo in molilo

Objavljeno: 6.7.2015 20:01:50 | Tiskaj | Pošlji
Danes imenujemo osrednji bivalni prostor dnevna soba, včasih pa je bila to hiša.  Hiša, v kateri se je  delalo, jedlo, spalo, pogovarjalo in molilo. 

Na  podboju vrat v hišo ali poleg njega na steni je bil pritrjen kropivček, v katerem je bila blagoslovljena voda. Zraven je bil izobešen rožni venec. Navada je bila, da se je tisti, ki je prišel k hiši, ob  vstopu  odkril in pokrižal. Šele potem je stopil naprej do mize in se usedel. Če je prišla na obisk, se pravi »če je šla po vas« cela družina, je najprej vstopil mož, nato žena,  otroci pa so počakali pri vratih in šele, ko jim je gospodar namignil naj pridejo k mizi, so se plahoma približali in usedli. Gospodinja je prinesla na mizo hlebec kruha in šilce z žganjem.

Hiša je imela v kotu veliko krušno peč, ki je edina dajala toploto celemu  prostoru. Ob mrzlih zimah je bilo toplo le ob njej, v nasprotnem kotu, kjer je običajno stala miza pa je že pošteno zeblo. Na peči so se greli pa tudi spali otroci, medtem ko so ženske predle volno, pletle tople jope ali krpale nogavice….  Delovna miza, »verštat«, ki so jo uporabljali moški, je bila postavljena pod okno,  kjer je bilo več svetlobe. Tam so izdelovali ali popravljali orodja, pletli košare, delali zobe za grablje…  Takrat ni bilo nič narobe, če se je po tleh smetilo, le da je bilo delo opravljeno. V stenah hiše so bile niše in vzidane omarice, kjer so hranili razne predmete,  pa tudi steklenica z žganjem je bila tam notri. Ponekod  je bila k steni potisnjena tudi  postelja, ob podboju vrat v kuhinjo pa  je običajno visela ura. Redkeje  so bile v hiši skrinje. Namenjene  so bile za shranjevanje posteljnine ali perila.  Nekatere skrinje so imele vgrajeno polico z dvojnim dnom, kjer so hranili denar in vrednostne dokumente. Pri premožnejših so bile skrinje na prednji strani in včasih tudi ob strani ornamentalno poslikane. Zapirale so se s pokrovom, na katerem je bila ključavnica za zaklepanje… Da, vse to in še marsikaj je bilo v hiši. Ko pa se je dan prevesil v večer, so na stenah prižgali trske ali petrolejke. Svetlobe ni bilo toliko, da bi lahko delali, posedli  so okrog peči, se pogovarjali  ali molili.

V kotu nad mizo je bil Bohkov kot.  Na polički, ki je bila prekrita z vezenim ali s čipkami ozaljšanim prtom je bil postavljen križ. Okrašen je bil s cvetjem in ob njem so prižgali svečo, kasneje pa so imeli lučko, ki je svetila noč in dan. Desno od križa je bila izobešena slika Jezusovega srca in levo slika Marijinega srca. Oči Jezusa ali Marije so bile naslikane tako, da so te sledile po celem prostoru. Kadar si se zazrl v podobo, si imel občutek, da te božje oko spremlja. Pod slikami so bile obešene pletene košarice za cvetje. Da je bil Bohkov kot vedno lepo okrašen je bila skrb gospodinje in deklet. V soboto, ko se je po vsej hiši pospravljalo, so se menjale tudi rože v kotu. V poletnem  času so bile sveže, pozimi pa suhe ali narejene iz krep papirja. Če ni bilo teh, so postavili predenj tudi  lončke, posajene s cvetjem ali zelenjem. Še posebno lepo so ga okrasili v mesecu maju. Takrat so nabrali šmarnice in jih v majhnih vazicah postavili na poličko, v čast Materi Božji in tudi Križanemu.  Tam, kjer so imeli namesto križa v kotu postavljen kipec Jezusa  in Marije, je bila navada, da so v mesecu maju, v času šmarnične pobožnosti , Jezusov kipec odstranili, Marijinega pa še dodatno okrasili s tančico ali z venčkom spletenim iz pušpanovih in macesnovih vejic.  Za božič  so pod kotom naredili jaslice. Ob mizi pod Bohkovim kotom se je skozi vse leto zbirala družina pri obedih in ob molitvah. Tudi neubogljivi otroci so pod kotom odslužili kazen, običajno so morali klečati, če je bil prekršek večji,pa so jim pod kolena posuli še koruzna zrna, ajdo ali položili polena.

V glasilu Kmetijske novice je neznana avtorica C.H. januarja leta 1945 takole zapisala o Bohkovem kotu: »Dolgo je že tega, odkar sem z dežele odšla v mesto. Pa se mi še vedno močno toži po domači hiši in po Bohkovem kotu v njej. Pred tem kotom so me učili prvih molitev. Križ je bil starinski, lesen, porjavel, prav tako križani na njem – toda cvetlice, ki so ga krasile so bile sveže, ne le v šopkih, marveč v lončke zasajene cvetke. Mama je vedno postavljala v kot najlepše cvetje, ono, ki se je pravkar razcvetelo ... Pred Bohkom  smo imeli postavljeno stekleno posodico, v njej do polovice vode, nato pa olje in malo dušico, ki je nosila lučko. »

Danes  ob gradnji novih hiš, Bohkovega kota v opisani obliki  skorajda ne postavljajo več.  V kot se  nameščajo sodobnejši predmeti :  televizor, računalnik, moderne omare ali pa udobno oblazinjeno pohištvo, pogovarjanja je vse manj, molitev pa je skorajda izginila. Tako del naše narodne identitete  počasi a vztrajno drsi v pozabo.

Prav zato moramo še bolj ceniti, da je na obrobju Podlipske doline,  v nekaj hišah Bohkov kot še ohranjen. Pod njim še vedno stoji miza in na steni izobešen rožni venec, kar ohranja spomin na pretekli čas. Tudi poslikano skrinjo,  kolovrat, pa visečo stensko uro se še najde. Skrinja sicer ne služi več za shranjevanje posteljnine ali perila in kolovrat ne za predenje volne, pač pa za okras prostora. Le ura na steni ne menja svoje vloge, ta teče noč in dan in nam odšteva  čas.

Slike: SM -  Bohkov kot, skrinja, kolovrat….

Po pripovedovanju  zapisala: Sonja Malovrh, maj 2015

Povezani dokumenti
Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!