× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Ko se zatisnejo oči

Morda v dneh pred prvim novembrom, dnevom mrtvih ali vseh svetih, kot ljudje ta praznik imenujejo, več razmišljamo o mrtvih. Vsakemu rojstvu sledi neizbežna smrt.

Objavljeno: 29.10.2015 7:10:29 | Tiskaj | Pošlji
Morda v dneh pred prvim novembrom, dnevom mrtvih ali vseh svetih,  kot ljudje ta praznik imenujejo, več razmišljamo o mrtvih. Vsakemu rojstvu sledi neizbežna smrt. Začetek in konec, vmes pa čas, ki se šteje v urah, dnevih ali dolgih letih. Čas za otroštvo, mladost, ustvarjalna srednja leta in jesen življenja. Čas, ki naj bi ga vsak oblikoval po svoji podobi.  Enim uspe, vsem nikoli. Toda vsakemu se izteče čas, takrat se stemni in se za vedno zatisnejo oči.  

V mestih, večjih krajih in tudi že na podeželju se od umrlih poslavljajo v mrliški vežici, če pa te ni, pa na domu ali v cerkvi. Posmrtni ostanki pokojnika so položeni v žaro, čedalje redkeje v krsto. Včasih se poslovijo  zelo na hitro, komaj  ob njem položijo cvetje in sveče in ga že po nekaj urah  pospremijo  k zadnjemu počitku. Nekateri se ob njem  zadržijo dan ali več, drugi spet po svoje... Nekoč pa je bilo v našem kraju še drugače. 

Ko se je na vasi oglasil navček ali »cingl«, so vaščani vedeli, da je smrt zamahnila s koso čisto blizu, v njihovi vasi. Če pa se je oglasil zvon iz cerkvenega zvonika, se je vedelo, da je umrl nekdo iz bolj oddaljenega kraja, morda iz sosednjih vasi  ali samotnih domačij.
V znak smrti so na okno ob vhodnih vratih postavili gorečo svečo, prislonili še pokrov krste in žalni križ. Zbrali so se sosedje in v kmečki hiši, kjer je bila krušna peč,  pripravili pare.  Postavili so jih vedno v smeri, da je bila glava pokojnika ob steni nasproti vrat, noge pa proti vratom. 
Za pare so postavili stojala in nanje  položili deske, ki si bile pri glavi umrlega nekoliko dvignjene .  Podnje so pomaknili  vedro vode, da je vase potegnila neprijetne vonjave, ki so prihajale od pokojnika, nato pa so pare prekrili z mrtvaškimi prti. Vsaka boljša hiša je imela svoje prte, tisti manj premožni pa so si jih pri njih sposodili. Prti so bili beli, zaključki nekoliko nabrani in obšiti s čipko. Malo od tal so prt okrasili z vejicami pušpana ali jelke. Ko so bile pare pripravljene, so nanje  položili krsto z umrlim.  Krsto, imenovano »trugo« so naročili pri vaškemu mizarju, ali pa so jo zbili kar doma. Uporabili so lepše deske in jih po robu okrasili z trdim srebrno-svetlečim papirjem. Notri, le za pod glavo, so dali blazino, in na gole deske položili truplo. Pred tem so truplo umili, moškega še obrili in jim nadeli pražnja oblačila. Roke so jim na prsih sklenili kot ob molitvi, med dlani pa vstavili križ in rožni venec. Z  obeh strani krste so bile postavljene  zelene lončnice, največkrat asparagus ali srce, med njimi pa so gorele voščene sveče. K steni so prislonili ali obesili doma narejen venec iz jelkinih vejic. Ob nogah  sta bila manjša krožnika z blagoslovljeno soljo in blagoslovljeno vodo, na vsakem krožniku pa vejica pušpana, s katero so pokojnika pokropili.  

Pogreb pokojnika je bil šele tretji dan. Ob njem so ves čas bedeli, tudi ponoči, najeti lonar, domači in sosedje.  Ker je bila vso noč prižgana luč, je to verjetno vznemirilo tudi sove, ki so se ponoči oglašale. Zato še danes velja rek, da skovikanje sove naznanja mrliča. Lonar se je zahvaljeval vsakemu posebej, ki je kropil z besedami »bohlonaj ker si pokropil«, prej in potem pa so molili ali se pogovarjali. Če je umrl moški, je lonal moški, če je umrla ženska,  je tudi lonala ženska. Dolga leta je pripadalo delo lonarja Johanu, zato ni čudno, da je dostikrat dejal,« brž ko zaslišim zvon, ki naznanja mrliča se grem umit in obrit, vsak čas bodo prišli pome«. 

V času, ko je bil mrlič na parah, je zvonilo trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer. Tretji dan smrti je bil pogreb. Krsto so pokrili in jo zabili z žeblji. Med zabijanjem pokrova  se je slišal jok domačih, truplo  pa se je stresalo pod udarci kladiva.  Nato so krsto odnesli ven in jo položili na hišni prag z nogami naprej. Tu so zmolili še obredno molitev in krsto pokadili z dimom tlečih vejic  iz velikonočnih butaric. Če je bila hiša pokojnika od cerkve oddaljena, so krsto naložili na voz ali « fedrovec« in jo s parom konj odpeljali do bližnje kapelice ob farni cerkvi. Za vozom je šel sprevod žalujočih in med potjo ves čas molil. Pri kapelici jih je pričakal župnik z ministranti. Krsto so preložili na nosila in jo v spremstvu sprevoda odnesli v cerkev. Vse od doma pa do cerkve oziroma  groba je pokojnika spremljala soseda,  ki je ob njegovi glavi nosila luč.  
Bil pa je tudi primer, ko je v hudi zimi po vojni umrl eden Žvižgovcovih iz Smrečja, takrat so zaradi visokega snega  zapregli vole, ki so krsto vlekli po gazi vse do farne cerkve.

Ko so domači odšli k pogrebu, je nekdo bližnjih vedno ostal na domu, da je medtem podrl pare in pospravil hišo, v  zadnjem času pa tudi varoval hišo pred nepridipravi.  

Bilo pa je zelo pomembno, če je bil umrli »previden«. To pomeni, če je bil spravljen z ljudmi in z Bogom. Zato so domači običajno poskrbeli, da je bolnega ali ostarelega pred smrtjo obhajal župnik in mu podelil sveto maziljenje. Ko je bil o hudo bolnem župnik obveščen, je le ta v spremstvu mežnarja šel v cerkev, na hitro potegnil zvon, vzel vse potrebno in si okrog vratu nadel »burzo«, v kateri je bila hostija.  Bližnje vaščanke  so ob glasu zvona takoj stopile za njima v cerkev in molile, dokler  nista odšla k umirajočemu.  Če ju je na poti kdo srečal, se jima je iz spoštovanja  umaknil in pokleknil, župnik  pa ga je blagoslovil.

Pogrebi so bili vedno dopoldne, šele pozneje, ko so ljudje pričeli množično hoditi v službo so jih uvedli v popoldanskih urah. Za vse umrle kristjane je bila opravljena pogrebna maša s petjem, vendar so se dogajale tudi razlike, na primer, pri pogrebu premožnejših  so v cerkvi prižgali vse luči, pri revnejših pa le nekaj. Tudi tisti, ki so si sodili sami, niso bili upravičeni do groba na pokopališču, te so pokopali v kakšen stranski kot.

Jamo so kopali sosedje, včasih pa so koga najeli v zameno za  plačilo. Ko so krsto položili vanjo, so se od umrlega poslovili s kropljenjem z blagoslovljeno vodo. Po zasutju so na grob postavili križ, ki je ostal tam do naslednjega pogreba. Pogrebščine ali sedmine niso bile v navadi, z izjemo pri premožnejših. V znak žalovanja so moški na ovratniku suknjiča nosili črn trak, ženske pa črna oblačila in črne rute, nekatere celo leto. 

Po toliko letih se je marsikaj spremenilo. Še vedno pa smo vsi na poti tja, od koder ni vrnitve.  In kot pravi pesnik Tone Pavček: … »Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu«…

Zakoncema Alojziju in Zofki, se za pripovedovanje o  poteku zadnjega slovesa iskreno zahvaljujem.


Zapisala: Sonja Malovrh, oktober 2015
Slika: SM

Povezani dokumenti
Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!