Kovači in kolarji na Podlipskem

× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti

☰Menu

Podjetja

Kontakti

Kovači in kolarji na Podlipskem

Kolarstvo je več tisoč let stara lesna dejavnost, ki je služila predvsem kmečkemu gospodarstvu. Kolarji so najpogosteje izdelovali vozove, orodja, samokolnice, ponekod tudi sani in smuči

Objavljeno: 27.3.2015 20:03:20 | Tiskaj | Pošlji

Kolarstvo je več tisoč let stara lesna dejavnost, ki je služila predvsem kmečkemu gospodarstvu. Kolarji so najpogosteje izdelovali vozove, orodja, samokolnice, ponekod tudi sani in smuči. Vozovi so bili najprej povsem leseni, kasneje, ko se je začela razvijati kovaška obrt, pa so jih tudi okovali in s tem dosegli večjo nosilnost in dolgotrajnost uporabe. Kolarji in kovači so se s svojim delom pogosto dopolnjevali, saj so tako vozovi kot druga orodja vsebovali lesene in kovane dele. Kovači so izdelovali poleg kovanih delov za vozove še razna ročna orodja, dele za samokolnice, podkve za konje, konje tudi podkovali in popravljali kmečka orodja.

Kolarsko in kovaško delo je bilo zelo pomembno v 17. stoletju, ko se je močno razvilo prevozništvo z vozovi, tako imenovano furmanstvo. Posel je cvetel vse do 19. Stoletja. V 70. letih 20. stoletja je zaradi sodobnejših prevoznih sredstev »furmanstvo« pričelo usihati, kolarji so skorajda povsem izginili, kovaštvo pa se je preusmerilo na druge izdelke.

Tako kot drugje po Kranjskem so tudi skozi Podlipo furmani prevažali težke tovore, predvsem les. Na poti so bili lahko tudi po dva dni in več. Pri tem so konje menjavali, da so se eni odpočili, medtem, ko so drugi vlekli težko vprego. V začetku 20. stoletja, leta 1907, so v samem jedru Podlipe odprli gostilno » Pri Vrtnarju«, kjer so se vozniki radi ustavljali, si potešili lakoto in žejo, včasih tudi prenočili. Počitek so našli kar na senu v hlevu. Ne daleč stran od gostilne sta bila kovač in kolar, ki sta, če je bilo potrebno, kar v času njihovega počitka popravila poškodovane vozove ali vprege, gostilniški hlapci pa so tedaj za nekaj drobiža oskrbeli konje, da so zarana zjutraj lahko krenili na pot.

Kot zanimivost naj povem, kako se je v poletnih mesecih dalo ubraniti konje proti nadležnemu mrčesu. V časopisu Domoljub so leta 1934 zapisali, da je neki kmet na oje pod glavo konja obesil kanglico, v kateri je bilo žareče oglje, na njem pa so tleli podplati čevljev, kosti in cunje. Smrdeč dim, ki se je valil med konji je odganjal mrčes, konjem pa menda ni škodil.

V Podlipi je bilo kovaštvo dobro razvito že v 19. stoletju. S kovaškimi deli je pričel že Matija Jereb. To obrt so nadaljevali tudi njegovi potomci skozi več rodov. Tako se je Matijev sin Štefan izučil kovaštva in kasneje tudi Štefanova sinova. Kovali so različna kmečka orodja, kot so sekire, lopate, motike , dele za vozove, pluge in samokolnice, zobe za brane, celo križe za grobove… Veljali so za dobre kovače. Imeli so vajence in pomočnike. Delali so cel teden, tudi sobote, vsak dan do četrte ure popoldan. Potem so si vzeli čas za razvedrilo. Kar na kovaških nakovalih in z raznimi orodji so vadili »penkanje «, tiste melodije, ki so jih potem izvabljali iz cerkvenih zvonov. Še predno pa so odšli domov, so se okopali v vaškem potoku. Domačinka se spominja, koliko energije je bilo v teh mladih kovačih, kako so se škropili z vodo in gazili po njej. Potem se je eden Štefanovih sinov poročil in delo nadaljeval na svojem novem domu, drugi sin pa je našel službo na Vrhniki in nato delal v kovačiji le še po službi. Kovaštvo družine Jereb se je z leti opuščalo in se okrog leta 1970 zaključilo.

Kovačija je bila tudi pri Regurcu. Tu je koval oče Janez vse od leta 1885 pa do leta 1935, pozneje še njegov sin, njihovo delo je med drugim tudi ograja pri Sedejevi kapelici, okrog leta 1970 pa so kovačijo porušili.

S podlipskimi kovači je tesno sodeloval kolar Miklavž Brenčič , ki je razne lesene dele za orodja, kolesa in drugo prinašal na kovanje skoraj do svoje smrti, vse do leta 1970, kasneje pa je kovaštvo in kolarstvo v Podlipi povsem prenehalo.

Ohranilo se je še nekaj orodja, tudi kakšen voz »parizar«, kot so jim pravili, se še kje najde.

Tokrat predstavljamo:

Kolesce s katerim je kovač izmeril obseg lesenega kolesa voza . Kolesce je kovinsko, premera 10 cm pritrjeno na ročaj, na robu pa je zarezan utor. Zapeljal ga je po zunanjem lesenem obodu kolesa , s pomočjo utora preštel kolikokrat se je kolesce zavrtelo in izračunal dolžino traku, tako imenovano »šino«, ki jo je potem čelno zvaril in nato segreto nabil na kolo.