× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Otroštvo osemletne deklice

V tej zgodbi želim opisati otroštvo osemletne deklice, doma z Zalaznikove domačije z Dolgih Njiv, ki se je rodila kot drugi otrok v družini med sedmimi otroki, materi Ani iz Zaloga pri Polhovem Gradcu in očetu Janezu iz Žirovskega Vrha.

Objavljeno: 14.4.2016 16:10:21 | Tiskaj | Pošlji
Oče, ki je bil velik garač, je želel priženjeno domačijo čimprej  obnoviti, da bi karseda dobro služila namenu kmetovanja. Počitka ni poznal, delal je od jutra do noči in od preutrujenosti mu je začelo pešati zdravje. Otrokom ni imel navade izkazovati nežnosti. V času bolezni, ko ni bilo miru in tišine pred njimi, pa jih je težko prenašal. Z materjo sta se odločila, da gresta  Božo in Francelj živet na dom očetovih staršev, triletni Janko pa na kmetijo k Selevcu, kjer niso imeli svojih otrok. Doma so ostali še trije, 9-letni Rajko, 8-letna Tilka, 6-letna Marjanca, sedmega otroka pa je mati nosila še pod srcem. Očetu se je zdravje poslabšalo in pri 39 letih je umrl. Na kmetiji je ostala mati s štirimi otroki- zadnji rojeni Polde je bil star komaj nekaj tednov. Druga svetovna vojna pa je bila pred vrati.

Za mater in njeno družino je postalo življenje trše in še bolj neusmiljeno. Kamorkoli se je ozrla, se je kazalo  samo delo. Počitka ni bilo več ne zanjo in ne za otroke. Življenje je postalo boj za obstanek.
Bile so letine, ko je suša ali pretirana moča prepolovila pridelek. Med njimi leto, ki se je tudi otrokom vtisnilo v spomin. Vročega poletnega dne, ko je prišel čas žetve, je mati najela žanjice. Že so se zbirale, ko je nebo na hitro potemnelo in so čezenj švignile strele; usula se je gosta debela toča. Ples vetra, dežja in ledu je poteptal vse: travo, njivske pridelke, pa tudi žitno polje. Lomila so se stebla žita,  klasja so se upogibala do tal in v kratkem času jih je prekrila ledeno bela plast. Popoldne, ko se je toča začela taliti se je razkrilo popolno opustošenje. Tista zlatorumena zrna iz katerih bi imeli kruh za vse leto, so ležala med razmočeno zemljo in poteptanimi stebli.  Mati je jokaje obšla njivo - za njo pa še otroci, ki so prav tako jokali. Tisto leto so jedli le ovsen kruh. Bil je črn, pust in oster, da so si ob grizenju ranili usta. 

Tilka je bila še otrok, igrati bi se morala s punčkami, čeprav narejenimi iz cunj, od nje pa se je terjalo delo odraslega. Njen dan se je začel zgodaj, vstajala je skupaj z materjo. Najprej si je oblekla oblekico s kratkim životcem, ki je bila nabrana okrog prsne višine in ji segala do kolen, nato pa ji je mati  spletla dve kiti, jih na tilniku prekrižala, ovila okrog glave in na čelu še enkrat prekrižala ter zavezala s trakom, odtrganim od kosa blaga. Tudi starejši brat si je  oblekel prekratke hlače in  skupaj so odšli v hlev - deklica in brat kar bosa. Mati je poskrbela, da žival ni bila lačna, vsakemu govedu je v jasli vrgla pušelj sena, starejši brat pa je počistil okrog živine in nastlal stelje. Nato je deklica  primaknila h kravi stolček, med kolena stisnila lonec  in jo pomolzla, potem še drugo in tretjo. Ko je bilo delo v hlevu končano, so šli v kuhinjo. Umila si je roke in na hitro še noge,  vonj hleva pa je ostal, še posebno v laseh. Pojedla je, kar so pač imeli - včasih kos kruha in mleko, drugič mlečno kašo - in že je morala naprej.

Nekoliko stran, kakšnih petsto metrov od domačije, je v dolini pod cesto  živel starec, po domače se je reklo pri Česnu. Bil je sam v hiši, žena mu je umrla, sin pa je šel z domobranci in se ni več vrnil. Mati se ga je usmilila in mu ponudila pomoč osemletne deklice. V tej svoji revščini se je starec razveseli pomoči. Mala Tilka mu je dan za dnem prinašala hrano in skrbela zanj. Zjutraj, ko je prišla iz hleva je na hitro pojedla, v kanglico nalila mleko, vzela še kos kruha in bosa stekla čez cesto in travnik k njemu. Močna jutranja rosa ji je zmočila oblekico, ki se ji je lepila na drobne premočene noge in ob hitrem teku ji je tudi mleko rado pljusknilo čez rob kanglice. V drugi roki je s seboj velikokrat  vlekla še butarico za v peč, ki pa se ji je med potjo zatikala, ali se celo razvezala. Starec pa jo je bil vsakokrat vesel, ko je Tilka prišla k njemu. Na mizo mu je postavila zajtrk, stekla v Arharjev log po vodo, saj je pri hiši ni bilo in spotoma nabrala še šopek rož. Posebno rada je nabirala šmarnice in z njimi okrasila hišni kot ali jih postavila na mizo. Potem je zakurila peč, z grebljo razgrebla žerjavico in pristavila lonec krompirja, da se je kuhal, včasih tudi kos suhega mesa, ki ga je starcu prinesel dobrosrčni župnik iz Lučin ali kak kmet. Jed je v peči ostala topla čez  ves dan in tako je starec lažje  počakal na večerjo. In že je tekla nazaj proti domu.

Če je prišla še pravočasno se je preoblekla v čisto oblekico, obula nizke čevlje s trakom in se odpravila v šolo. Včasih pa je bila prepozna, zato je ostala doma. Učitelj  je ni karal zaradi zamude, saj je dobro  poznal njihove domače razmere. Namesto torbe je imela rdečo mapo z modrimi trakovi, v katero je zložila zvezke za lepopis, računstvo in zemljepis, pa še prazen list za risanje in leseno puščico. Nato je in mapo zavezala, da med potjo ni česa izgubila. Pisala je s svinčnikom ali s peresnikom, katerega je pomakala v stekleničko s črnilom. Ko je prišla iz šole, jo je vedno čakalo kakšno delo -  če ne  na njivi ali polju, pa v hiši. Zvečer je bilo treba spet v hlev, nato pa se  je zgodba o  skrbi za starca ponovila. Zopet je tekla - poleti bosa, pozimi pa v višjih čevljih »čižmih« in pletenih  nogavicah čez cesto in polje ter mu nesla večerjo. Nato mu je še pometla in pospravila po hiši.

Mati, ki je morala postoriti vsa zunanja dela, ji je zaupala v varstvo najmlajšega brata Poldeta, pa tudi celotno  gospodinjstvo. Za vsako jed ji je naročila koliko vode mora dati, koliko soli in koliko krompirjev olupiti, kako se kuha fižol, žgance ali ješprenj, priboljškov pa tako ali tako ni bilo. Zgodilo se je, da si je v času, ko ni bilo nikogar doma, ocvrla jajce in ga hitro pojedla, nato pa odprla vsa okna in vrata, da se je prezračilo, da mati ne bi kaj posumila. Tudi prati je morala. Mati je dala zvečer kuhati bukov pepel in ko se je zjutraj pepel  usedel na dno lonca,  je vodo odlila ter jo segrela , nato pa z njo prelila umazano perilo. Deklica ga je prala na narebričenemu perilniku, in še predno je bilo perilo oprano, ji je lug bukovega pepela do krvi razžrl dlani in prste.  Perilo je splakovala v ledeno mrzli vodi, ki jo je s trombo natočila v vrtni lopi. Poleti ob suši je hodila splakovat v Suhi dol h Kaconovem koritu ali pa v Lučine pod most, da se je voda v štirni prihranila za gospodinjstvo.
Ko je ob sobotah popoldne v  farni cerkvi zvon zazvonil »delopust«, je z delom zunaj zaključila. Z njive ali polja je šla domov in v hiši začela s čiščenjem – morala je  pomesti in poribati tla ter skuhati večerjo. To je bila njena ustaljena skrb, na katero jo mati ni več opozarjala. A kljub trdemu delu  se je pri materi čutila ljubljeno, saj jo je znala pohvaliti in ji prijazno razložiti vsako delo.

Za igranje je bil čas le v nedeljo, ko je šla z drugimi otroki  past živino. Na pašniku ob gozdu so si iz kratkih paličic delali vrtičke, ob majhnem potočku na logu pa mlinčke in če se je le ta zavrtel, je bilo že dovolj za srečo in veselje. 

Za tiste čase se ji je zdelo, da tako mora biti, drugačnega življenja ni poznala. Skozi leta jo je trdo življenje izoblikovalo v zrelo dekle, navajeno dela, skromnosti in dobrosrčnosti. Pri 20-letih je postala moja mama in morda šele tedaj spoznala, da je otroštvo lahko tudi drugačno.


Zapisala: Sonja Malovrh, marec 2016

Povezani dokumenti
Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!